Jaz in družina

Rodil sem se 11. 09. 1976 v Stuttgartu (Nemčija). Svoje otroštvo sem preživel s starejšima bratoma dvojčkoma in mlajšo sestro, saj je oče delal vse dneve, mama pa je eno leto po sestrinem rojstvu ostala v bolnici. Tako smo že zelo zgodaj ostali brez mamine bližine in dokler ni zbolel še oče, je za nas skrbela zelo prijetna starejša gospa. Kmalu potem, ko je zbolel oče, sem šel v malo šolo, sestra v vrtec in brata v prvi razred. Z bolehnim očetom smo tako vsako nedeljo hodili obiskovat mamo. Tako je bilo vse do 25. 05. 1983, ko smo jo izgubili. Po mamini smrti je sledila takojšna vrnitev v Slovenijo in v jeseni je bilo treba že v prvi razred. Zelo hitro smo se privadili novemu okolju in pridobili nove prijatelje. Imeli smo se res lepo, dokler nam 19. 10. 1986 ni umrl še oče. Po očetovi smrti je k nam prišel živet očetov polbrat s svojo družino in tako skrbel za nas vse do leta 1996. Verjetno bi trajalo skrbništvo še kar nekaj časa, a sem prvi odšel naprej na šolanje v Ljubljano in spoznal, kakšna sta stric in teta. To sta tudi sama opazila, saj sem delal samo še tisto, kar je bilo zame koristno, in zaradi tega sta se po letu 1996 odselila ter za sabo pustila upostošenje. Od tega trenutka naprej smo živeli sami štirje zopet zelo lepo, pa tudi razumemo se veliko bolje kot prej.

Moj oče Stanko se je rodil 20. 04. 1948 na Štajerskem in tam živel vse do leta 1970. Ker doma ni bilo dela, je odšel v Nemčijo s trebuhom za kruhom in dobil delo v Stuttgartu na železnici. Bil je delovodja in to mesto je opravljal vse do nesreče pri delu. Zaradi tega je postal invalid, saj je moral začeti hoditi na dializo. Domov se je vračal enkrat ali dvakrat na leto in takrat je tudi spoznal mojo mamo Jožico, rojeno 21. 07. 1948 na Dolenjskem. Kasneje sta se tudi poročila in po poroki živela v Nemčiji. V Sloveniji na Dolenjskem v majhni vasici Ribjek sta kupila zemljo in pričela z gradnjo nove hiše, ki sta jo lahko gradila le v času dopusta in večjih praznikov. Hkrati sta imela nas, štiri otroke, kar je oteževalo samo gradnjo, a jima je kljub temu uspelo do leta 1979 zgraditi dom. Mama je še isto leto zelo zbolela in tako umrla zaradi tumorja v glavi pri komaj 35-ih letih. Očetu je to povzročilo še dodatne skrbi, saj je moral opravljati vsa gospodinjska dela, skrbeti za nas in še vsaki drugi dan hoditi na dializo. Po mamini smrti se je res zelo trudil, da nam bi lahko čim več zapustil, saj je vedel, da tudi on ne bo dolgo živel, a najbolj ga je bilo strah, kaj se bo zgodilo z nami. Želel je, da bi nas pripeljal vsaj do kruha. Res škoda, da tega ni dočakal, umrl je namreč zaradi možganske kapi pri 40-ih letih.

Moj starejši brat dvojček Andrej se je rodil 08. 03. 1975 deset minuč po polnoči v Stuttgartu in si je izboril mesto prvorojenčka v družini Žagar. Prvič je spregovoril pri šestih mesecih, in sicer ati, mami in papa. Shodil je pri šestnajstih mesecih. Po končani osnovni šoli se je vpisal na strojno šolo in se uspešno izučil za ključavničarja. Kljub dobremu uspehu ga nadaljnje šolanje ni zanimalo, saj je hotel imeti svoj denar. Sedaj mu je tudi žal, da se takrat ni šolal naprej, saj delati ni tako lahko, kot se učiti.

Moj starejši brat dvojček Jožef se je rodil 08. 03. 1975 ob enih in deset minut ponoči v Stuttgartu in je bil drugi novorojenček v družini Žagar. Na začetku sploh niso vedeli, da je on še vedno v mamini posteljici, a zaradi ponovnih popadkov so zdravniki le spoznali, da na svet prihaja še eden. Po rojstvu so ga takoj dali v inkubator, kjer je ostal mesec ali dva, saj je bil kot drugorojeni šibkejši. Vsaj ob rojstvu je bilo tako. Prvič je spregovoril pri šestih mesecih, in sicer ati, nato pa mami. Shodil je pri šestnajstih mesecih. Po končani osnovni šoli se je hotel vpisati na oblikovno šolo, a žal ni bil sprejet, in se je zato vpisal na gradbeništvo. Tega študija se je ustrašil in se na koncu prepisal na strojništvo in izučil za strugarja. Hotel je učenje nadaljevati in si pridobiti naziv strojni tehnik, a je bilo na šoli v Novem mestu že preveč vpisanih, v Ljubljano pa ni hotel iti. Sedaj mu je pa žal, kajti delati je težje, kot se učiti.

Rodil sem se 11. 09. 1976 dve minuti čez drugo uro zjutraj v Stuttgartu kot tretji sin v družini Žagar. Kot sem kasneje izvedel, sploh nisem bil načrtovan, a se je zalomilo in na srečo sem prikukal na ta nori svet. Moja prva beseda, ki sem jo izgovoril, je bila ati in kmalu nato mami pri sedmih mesecih. Shodil pa sem pri petnajstih mesecih in od takrat naprej sta imela starša z mano vedno preglavice, saj sem redno povzročal neumnosti, ki so se ponavadi končale v bolnici, a na srečo brez težjih posledic. Moje najlepše otroško obdobje sem preživel v Nemčiji, saj sem tam doživel veliko lepih stvari in bil že pri petih letih zelo navihan. Oče mi je večkat dejal, da sem hudiček. Ko smo se preselili v Slovenijo, sem moral ravno v prvi razred, a še nisem znal prav nič slovenščine. Sčasoma sem se tudi temu privadil. Po uspešno končani osnovni šoli sem se vpisal v šolo za lesnega tehnika, a je ta smer odpadla zaradi premajhnega vpisa, in tako sem bil prisiljen, da se izučim za mizarja. Triletno mizarsko šolo sem uspešno končal in se nato vpisal na program 3 + 2 v Ljubljani - tako sem končno dosegel željeni poklic. Poleg tega sem po šoli delal, tako da sem imel le malo prostega časa. Po končani srednji šoli sem se vpisal na Biotehniško fakulteto na oddelek za lesarstvo. Sedaj sem študent, neprenehoma honorarno zaposlen, a vsako toliko časa prekinem z delom in si poiščem boljše delovno mesto. Ob študiju sem se res naučil marsičesa in mogoče imam ravno zaradi tega toliko prijateljev in prijateljic - postal sem takšen, kakršen sem bil pred smrtjo staršev: sproščen, živahen in energičen. Njuna smrt me je pripeljala do spoznanja, da se bom moral v življenju marsičesa naučiti in se sam znajti ter delati tisto, kar si najbolj želim. Skrbi mi že kar nekaj let ne primanjkuje, saj se sam spopadam z vsemi spornimi zadevami in se bom tudi v prihodnje. Poleg tega pa že kar nekaj let organiziram najrazličnejša potovanja, srečanja, obletnice in praznovanja rojstnih dnevov za najboljše prijatelje in prijateljice. Vedno sem tudi pripravljen vsakomur, ki ga le malo poznam, pomagati, če je to le mogoče. Če pa vas zanima moje osebno življenje, hobiji ali kaj, česar nisem napisal, mi to sporočite po elektronski pošti na darotej@hotmail.com , tudi kritike sprejemam!.

Moja sestrica se je rodila 25. 03. 1978 v Stuttgartu kot zadnji otrok, in tako uresničila vse želje, ki sta jih imela oče in mama. Imela je smolo, saj se svoje mame zelo malo spominja. Ob njeni smrti je bila stara komaj pet let, kar je zapustilo v njej zelo velike posledice. Po končani osnovni šoli se je vpisala na ekonomsko šolo in se izšolala za administrativnega tehnika. Po končani srednji šoli se je želela vpisati na Fakulteto za socialno delo, vendar tam ni bila sprejeta, zaradi česar se je na koncu vpisala na tekstilno fakulteto.

Nazaj na prvo stran

Vse dodatne informacije dobite, če mi pišete . Prosim vas tudi, da mi sporočite spremembe ali pomankljivosti na tej strani.
Created by © Darko